Odločili sva se, da bova prehodili malce daljšo pot, zato sva avto pustili na začetku prelaza Černivec. Čakala naju je pot čez gozd in kasneje po planoti. Takoj, ko sva prišli na planoto in zagledali ta edinstven pogled na Mali planini, sva vedeli, da sva se pravilno odločili. Na poti sva srečali prijaznega starejšega gospoda, ki nama je razložil vse o vseh bližnjih vasicah, planotah in bližnjem gorovju. Seveda pa nama je povedal tudi, kje se nahajajo kmečke koče, kjer r strežejo domačo hrano in planšarije, kjer si lahko privoščimo mlečne in sveže domače izdelke.

Slednje sva si še najbolj zapomnili, saj je bil to najin prvi cilj. Privoščili sva si zgodnje kosilo, ki pa je bilo lahko, da nama ni obležalo v želodcu. Zadnje čase se veliko ukvarjam s prehrano. Zdi se mi, ds sem pišla v leta, ko hrana še bolj vpliva na moje počutje, zato testiram različne metode, o katerih se zdaj veliko piše. O tem bom pisala kdaj drugič.

Pot sva veselo nadaljevali proti Veliki planini in ves čas opazovali mimoidoče ljudi. Še nikoli nisem tam  opazila toliko turistov. Slišati je bilo res veliko raličnih jezikov. Veseli me, da smo tudi Slovenci naredili korak naprej pri promociji slovenskih lepot in da bo čedalje več popotnikov spoznalo in videlo našo lepo zeleno Slovenijo. 

Opazili sva tudi Indijske turiste, ki so sedeli na travi in namesto vseh domačih dobrot, ki jih postrežejo v kočah in planšarskih hišah, jedli s seboj prinešeno hrano, predvsem čipse, čokoladice in piškote. Mi je bila kar žal, da niso poskusili  tamkajšnjih dobrot, nad katerimi smo vsi navdušeni. Nikakor jih ne obsojam, ampak sama vedno poskusil lokalne jedi, kamorkoli grem.

Privoščili sva si še en postanek na planšariji, kjer sva okusili čisto sveže kislo mleko in ostale mlečne izdelke. Božansko! Pogovarjali sva se tudi z lastnico planšarije, ki nama je podala veliko novih nformacij o kravah in njihovem življenju na planini. Zanimivo, kaj vse sva izvedeli in se posledično smejali svojim svojim mestnim koreninam.

Počasi sva se poslovili in odpravili nazaj proti avtu. Obedve sva bili mnenja, da so taki dnevi enkratni, saj sva se ob prijetnem druženju in pogovarjanju, napolnili dušo, s hojo okrepili mišice in prevetrili glavo ter misli. 

Po takem izletu si prijetno utrujen, vendar pripravljen na nov začetek tedna.