Že nekaj dni težko spim in ne morem peljati psa na sprehod po najini ustaljeni poti. Zgodilo se je zelo hitro. Ljudje na tej cesti ne poznajo omejitev, vidljivost je daleč od idealne, jaz pa sem od strahu padla in se nisem mogla pobrati. Avto se je ustavil tako blizu, da sem lahko naslonila nanj. Slišala sem zvok gum ob zaviranju in krik prestrašene ženske, ki je spremljala dogajanje.
Hotela sem vstati, pa me noge niso ubogale. Zaskrbljena sem bila zaradi psa, ki pobegnil iz ceste.
Niti približno se mi ne sanja, kako sva prišla do škarpe, kjer sem se usedla in razjokala. K sreči ni bilo nič resnega, razen modric, a čustveno in mentalno sem bila zelo šibka.
Že 3 dni se mi poraja vprašanje, kaj bi se zgodilo z mojima otrokoma, če me ne bi bilo. Grozno.
Zakaj sem se odločila o tem pisati?
Da ljudi opozorim, da je življenje krhko, pa naj se sliši še tako klišejsko. Potrebna je samo ena napaka, pa te več ni. Treba ga je izkoristiti s polno paro z ljudmi, ki ti največ pomenijo. Jaz sem odločna, da bom to storila.
Med premišljevanjem sem prišla do naslednjih zaključkov:
- Vsako jutro je treba izraziti hvaležnost, da smo tukaj.
- Izkoristiti je treba dobre priložnost, čeprav se moramo zaradi tega soočiti s strahom. Nihče ne bi smel umreti z obžalovajem, ker ni sledil sanjam.
- Vsak dan je treba povedati najdražjim, da jih imamo radi.
- Čisto vseeno je, kaj mislijo drugi ljudje.
- Če si nekaj res želimo, moramo dati vse od sebe, da to tudi uresničimo (pa naj bo sprememba kariere, novi čevlji ali pa kakovostna kozmetika).
- Prakticirati moramo čuječnost.
- Perfekcionizem ubija kreativo.
- Profesionalna pomoč je lahko zelo koristna.
Vem, da te stvari večina pozna, a le malo ljudi jih prakticira.
Mene je zoper prebudila ta travmatična izkušnja. Upam, da se lahko tudi vi nečesa naučite iz moje zgodbe.
Življenje je samo eno. Je krhko in nepredvidljivo, zato moramo izkoristiti vsak trenutek in živeti, tako kot želimo.
Danes je prvi dan po dogodku, ko sem skoncentirana in pripravljena na uresničevanje novih ciljev. In hvaležna sem, da sem tukaj in je to mogoče.
Tjaša
Že nekaj dni težko spim in ne morem peljati psa na sprehod po najini ustaljeni poti. Zgodilo se je zelo hitro. Ljudje na tej cesti ne poznajo omejitev, vidljivost je daleč od idealne, jaz pa sem od strahu padla in se nisem mogla pobrati. Avto se je ustavil tako blizu, da sem lahko naslonila nanj. Slišala sem zvok gum ob zaviranju in krik prestrašene ženske, ki je spremljala dogajanje.
Hotela sem vstati, pa me noge niso ubogale. Zaskrbljena sem bila zaradi psa, ki pobegnil iz ceste.
Niti približno se mi ne sanja, kako sva prišla do škarpe, kjer sem se usedla in razjokala. K sreči ni bilo nič resnega, razen modric, a čustveno in mentalno sem bila zelo šibka.
Že 3 dni se mi poraja vprašanje, kaj bi se zgodilo z mojima otrokoma, če me ne bi bilo. Grozno.
Zakaj sem se odločila o tem pisati?
Da ljudi opozorim, da je življenje krhko, pa naj se sliši še tako klišejsko. Potrebna je samo ena napaka, pa te več ni. Treba ga je izkoristiti s polno paro z ljudmi, ki ti največ pomenijo. Jaz sem odločna, da bom to storila.
Med premišljevanjem sem prišla do naslednjih zaključkov:
- Vsako jutro je treba izraziti hvaležnost, da smo tukaj.
- Izkoristiti je treba dobre priložnost, čeprav se moramo zaradi tega soočiti s strahom. Nihče ne bi smel umreti z obžalovajem, ker ni sledil sanjam.
- Vsak dan je treba povedati najdražjim, da jih imamo radi.
- Čisto vseeno je, kaj mislijo drugi ljudje.
- Če si nekaj res želimo, moramo dati vse od sebe, da to tudi uresničimo (pa naj bo sprememba kariere, novi čevlji ali pa kakovostna kozmetika).
- Prakticirati moramo čuječnost.
- Perfekcionizem ubija kreativo.
- Profesionalna pomoč je lahko zelo koristna.
Vem, da te stvari večina pozna, a le malo ljudi jih prakticira.
Mene je zoper prebudila ta travmatična izkušnja. Upam, da se lahko tudi vi nečesa naučite iz moje zgodbe.
Življenje je samo eno. Je krhko in nepredvidljivo, zato moramo izkoristiti vsak trenutek in živeti, tako kot želimo.
Danes je prvi dan po dogodku, ko sem skoncentirana in pripravljena na uresničevanje novih ciljev. In hvaležna sem, da sem tukaj in je to mogoče.
Tjaša
Sorodni:
Povezane novice
V nedeljo sem imela rojstni dan in zahvaljujem se vam za vsa voščila. Praznovala sem lepo, v družbi najdražjih. Imela pa sem tudi čas za razmislek, česa sem se naučila v preteklem letu.
