Ko gre vse narobe ...

Začelo se je že v ponedeljek, ko sem zamenjala datume.  Namesto na sestanku, sem se zjutraj pojavila pri zobozdravniku, kjer me je sestra nejevoljno odslovila, jaz pa sem odhitela na sestanek. Na bencinski črpalki se mi je zdelo pametno, da si kupim kavo za na pot. Glede na naslov, lahko domnevate, kje je pristala. V mojem naročju.  Zelo je peklo, še bolj pa me je pekla vest, saj sem zamujala že 45 minut. A ker sem bila na pol poti, ni bilo možnosti, da se obrnem. V pritljažniku sem našla roza jopico s kapuco, ki jo ponavadi oblečem po jogi. 

Pri 28. stopinjah sem se sandali, črnim poletnim krilom in z debelim izrazito roza “hoodijem” odpravila na sestanek. “Saj bodo razumeli, sem si mislila.” Niso. Vseeno smo končali kolikor toliko pozitivno, zato sem preznojena odpravila do avtomobila. Tam me je čakal listek, kjer je pisalo: “Videla sem, da je voznik z registracijo XXXX med parkiranjem zadel vaš avto.” Krasno. Praska je vidna, treba je poklicati zavarovalnico.

Ko sem se končno primajala domov, je mož obešal perilo. “Kako fajn moža imam,” sem si mislila do trenutka, ko mi je povedal, da je ponesreči med belim perilom na 90 stopinj opral mojo bluzo. EDINO, KI SPLOH PAŠE mojemu nesimetričnemu telesu. Kdo sploh še pere karkoli na 90 stopinj? Imela sva najbolj butast prepir v zgodovini prepirov.

Teden se je nadaljeval po istem kopitu. Nedokončani projekti zaradi “višjih sil”,  pozabljivost, 3x soljena zelenjavna juha, ker sem bila vmes na telefonu in sem pozabila, predolgi sestanki brez pravih rezultatov, pritiski na vseh frontah, izgubljene stvari, zamšena cev v kuhinji in zelo nezainteresiran vodovodar,  …. veliko malih stvari, ki naredijo dneve resnično zoprne in dobiš občutek, da nič ne delaš dobro.

EPILOG?

Včeraj zvečer po dolgem času nisem delala, pač pa sem se odpravila na sprehod. Najprej sem se vrhunsko smilila sama sebi. Usedla sem se na skalo ob reki in razmišljala o preteklih dnevih. Zavestno sem misli spremenila v pozitivne (to kar lahko skoraj vsak dan preberete na kakšnem citatu).

Ugotovila sem, da se moramo v takšnih trenutkih osredotočiti na hvaležnost. Poskusite, zares deluje.

Imam čudovito družino, super odnose, zdravje, streho nad glavo, prijatelje, dobro službo in veliko majhnih trenutkov, ki polepšajo življenje. Tako potem človek ugotovi, da “ne gre vse narobe.” Da je otrok prvič napisal besedo, ki ni njegovo ime in bil neznansko ponosen. Da imam najboljšo prijateljico, ki jo lahko po takšnem dnevu pokličem in mirno delim svoja čustva. Da me vsako jutro zbudijo štirje cmoki na lička. Teh stvari je veliko in so najpomembnejše.

Tako da v resnici ni šlo vse narobe ... nikoli ne gre. Potrebna je samo pozitivna naravnanost.

Danes je petek in že to je potrebno praznovati. ;) 

Z možem sva se odločila, da bo večer popolnoma najin. Celo pustila sem mu, da on izbere masažno svečko (obožuje limonsko travo), jaz pa sobo napolnim z vonjem Lift me upa. Si lahko zamislite boljši konec tečnega tedna? Jaz težko!

Lep vikend!

T.