Naj vas vprašam: Kolikokrat dobite mnenje, za katerega niste prosili?

V življenju imam resnično rada čustveno inteligentne ljudi. To so tisti, ki te spoštujejo, so sočutni in razumejo, da vsak bije svoje bitke. Zavedajo se, da tudi če te bitke nekaterim zdijo preprosto rešljive, za druge niso. Vsak ima svoj um, miselnost in vzorce, ki jih mora razumeti, ozavestiti in včasih tudi premagati. Nasvet, če jih kdo vpraša zanj, znajo podati na lep in nežaljiv način.

Po drugi strani pa obstajajo ljudje, ki si s pametovanjem dvigajo ego, žalijo v imenu dobronamernosti in poskušajo uveljaviti svoj “prav.”

Odkar so družabna omrežja tako priljubljena, so egocentriki še bolj vidni, glasni in meni osebno zelo nadležni.

Berem, kako mamice drugim mamicam očitajo vzgojo.

Berem, kako se zmerjajo s slabimi mamicami, ker nekatere ne dojijo.

Berem, koliko ljudi ima “dobronamerne” nasvete, kako morajo neznanci na internetu shujšati. Ali pa jim enostavno povejo: “Debel si, shujšati moraš.”  Seveda gredo z žaljivkami in zgražanjem veliko dlje, kot si želim tukaj pisati.

Nekoč sem nekoga vprašala: “Kaj imaš od tega, da žališ?” Odgovor je bil: “Če se izpostavlja na internetu, lahko povem svoje mnenje.”

Ali je to res?

V teoriji je to najbrž res, drugače pa je to le egocentrično dejanje ljudi, ki se preveč ukvarajo z drugimi, ker se ne morejo soočiti s svojimi težavami.

Se bo nekdo, ki ima urejeno življenje, je srečen in se dobro počuti spravljal na druge? Malo verjetno.

Dejstvo je, da se vsaka mamica trudi (pustimo ekstreme). Ampak mogoče se zraven sooča z anksioznostjo in številnimi drugimi težavami.

Vsak debel človek ve, da je debel in večina ni samo zato, ker tako zelo ljubi hrano. Verjemite, da je slišal za keto, vegansko, mediteransko in vse ostale diete. In verjemite, da je marsikaj od tega že poskusil.

Vsak, ki ima vidno težavo, se je zaveda. 

Zavedajo se pa tudi nevidnih, ki jih na en ali drug način poskušajo rešiti. Včasih uspeva, včasih ne. Bilke so resnične.

In to je razlog, da moramo biti sočutni in spoštljivi. Če smo vprašani za nasvet, odgovorimo. Če smo za mnenje, smo spošljivi. Vedno pa vedno človeški, saj lahko v naspotnem primeru dosežemo tisto, česar nočemo.

Tudi sama sem naredila to napako. Nekaj, kar se meni zdi samoumevno, se mojemu otroku ni. Bilo je med šolo na daljavo, ko sem imela vsega dovolj. Morala sem se veliko pogovarjati z njim, da sem ugotovila, kaj doživlja. Prej nisem. In to je bila zame velika lekcija.

Zato se ne bom pretvarjala, da vem, kaj doživljajo drugi ljudje, če mi tega ne povejo.

Namen tega članka ni, da se mora vsak držati zase in pustiti druge pri miru. 

Ne, pomagati si moramo. Izobraževati in deliti izkušnje. Žal pa je zelo vidno, če pomoč prihaja iz ega ali srca.

Jaz sem postala sama sebi projekt. Mogoče se stvari premikajo počasneje, kot sem si zamislila, ampak nisem stroga do sebe. In priporočam, da tudi vi niste. Nežnost in ljubezen do sebe sta kjuča do pozitivnih sprememb.

In ne glede na to, kje ste, si zaslužite dobre stvari.

Ni vam treba imeti partnerja, da se počutite vredne.

Ni vam treba imeti neznansko uspešne kariere, da se počutite, da ste dovolj.

Ni vam treba biti vitki, da se počutite lepe.

Ni vam treba biti popolni, da vas bodo imeli otroci radi.

Morate pa imeti dovolj ljubezni do sebe, da drugim rečete: Dovolj!”

Tjaša